Nemška doga

Je Apolon med psi. V njegovi celostni podobi so združene velikost, moč, polnost telesa in eleganca, je mogoče prebrati v pasemskem standardu nemške doge. Ti orjaki, ki dosežejo tudi več kot 90 centimetrov višine in lahko tehtajo celo dobrih 80 kilogramov, so – čeprav potomci nekdaj bojnih in lovskih psov – zelo nežni po duši, ne prenesejo grobosti in so strašno privrženi svojim ljudem, zagotavljajo njihovi ljubitelji.

Spremlja jo na vsakem koraku, tudi pred kopalnico čaka. Ko nje ni, ne je. Čuvajka je le toliko, da opozori, ko kdo pride, najbrž pa bi že s svojim videzom odgnala vsakega nepridiprava. »Zelo so učljivi, vendar nikakor s trdo roko. Midve sva opravili izpit A in BBH, ampak v nasprotju z na primer belgijskimi ovčarji, ki so pripravljeni delati celo uro, je bilo po dvajsetih minutah dovolj. Je pa zato tisti čas delala super. Najboljša nagrada zanjo je igrača, groba beseda pa bi imela samo negativen vpliv. Če bi zavpila nanjo, bi se tekla skrit,« je o svoji dve leti in pol stari psički povedala. Kljub mili naravi je zelo priporočljivo vsaj osnovno šolanje, saj tako velikega psa – samci dosežejo do 90 centimetrov in 80 kilogramov, samice približno 55 kilogramov – ni mogoče obvladati fizično. »Je težja od mene; če bi potegnila, bi me odvlekla. Ubogati mora na besedo, med nama mora biti zaupanje.«

Samička, mama treh mladičkov, je velika ljubiteljica otrok in družine. »Doge so nesrečne, če so dolgo same. Potrebujejo človeško družbo ali vsaj vrstnika. Čeprav so velike, ne morejo živeti v pesjaku, ampak v stanovanju. Tudi zaradi kratke dlake jim ne ustreza življenje zunaj,« je pojasnila študentka veterine. Njihovo ležišče mora biti mehko, drugače se jim naredijo otiščanci, saj so težki in nimajo dlake, ki bi jih varovala.

Med mladiči je ena samička skoraj povsem bela, druga malodane črna, samček pa je pikast, torej harlekin kot ona. »Doge so lahko še črne, rjave, tigraste in plave. Različne barve se ne smejo pariti med seboj, razen harlekina in črne ter rjave in tigraste,« je razložila. Ima eno oko modro in drugo rjavo, je bolj zaupljiva do tujcev, odkar je postala mamica. Prišleka pogleda od daleč, če jo on sprejme, se mu približa, če se je boji, pa se tudi ona umakne. Doge se rade igrajo z vsemi vrstniki, a morajo zaradi njihove teže biti lastniki previdni, saj bi lahko kakega kužka nehote poškodovale. Če se srečajo s predstavniki svoje pasme, pa igri ni konca.

V Sloveniji je kupiranje uhljev prepovedano – menda so jim jih prirezovali že pred stoletji, da se ne bi poškodovali v bojih –, a nekateri lastniki to še vedno počnejo. »Tudi zato, da se jih ljudje ne bojijo, je prav, da imajo take uhlje, kot jim jih je dala narava. Tisti s kupiranimi so videti bolj agresivni, čeprav sploh niso. Doge veljajo za mirne.«

Dnevni odmerek je od 500 do 800 gramov briketov ali velika skleda kuhane hrane. Lastnik mora dogi posodo s hrano postaviti na stojalo, jesti pa naj bi dobila dvakrat na dan, ker je pasma nagnjena k zasuku želodca. Paziti je treba, da mladiči ne hodijo po stopnicah. Dokler lahko, je priporočljivo, da se jih nosi po stopnicah, ker hitro rastejo. Tudi skakanje z višine je bolje preprečiti.

Za vzrejni pregled je obvezno slikanje kolkov. Pri določenih linijah se pojavljajo težave s srcem, kar se lahko preveri z ultrazvokom in EKG-jem. Dočakajo osem do deset let.

Kremplji jim hitro rastejo, zato jih je treba redno brusiti. Tudi čiščenje ušes mora biti redno.

»V zgodovini so jih imeli za lov in boje. Ne morejo se zediniti, od kod izvirajo. Nekateri pravijo, da so potomci velikih molosov – pasma zdaj spada med molose –, drugi menijo, da so mešali velike hrte, tretji pravijo, da so iz mastifov, kar naj bi bilo videti iz oblike njihove glave. V Nemčiji so srednjem veku trope dog uporabljali za lov na medvede in divje svinje, potem pa so ugotovili, da so prevelike in premalo okretne, in so jih pustili bolj za okras na graščinah, da so ležale pred kamini. Potem se je začel razvijati lažji tip psa, ki je postal družinski,« je opisala. V nekaterih knjigah je mogoče prebrati, da so na starogrškem kovancu že leta 36 pred našim štetjem upodobili psa, ki je bil neverjetno podoben današnjim dogam. Tako kot pri mnogih drugih pasmah si tudi pri tej kinologi niso edini, ali so njihovi predniki tibetanske doge ali morebiti orajški psi, ki so jih Asirci uporabljali za boje z levi in velikimi mačkami. Nekateri sklepajo, da so velike pasme nastale v srednji Rusiji. Po opisih iz prvih vzrejnih knjig naj bi bile doge sad križanja med mastinom in irskim volčjim hrtom.

Zagotovo pa so družbo delale knezom. Če pogledamo samo njihove mere, je jasno, da so si jih lahko privoščili samo premožnejši. Reveži jih namreč zagotovo niso mogli nahraniti.

V literaturi nam ni uspelo najti razlage, odkod francosko, špansko in angleško ime grand Danois, gran Danes in Great Dane, torej veliki Danec, saj vsi nesporno priznavajo »očetovstvo« dog Nemcem. V enem od ameriških virov smo zasledili le, da so Angleži ime prevedli od Francozov. Ena od teorij je, da so Francozi izbrali to ime, ker so v 19. stoletju, ko je uradno nastala pasma, sami zavračali vse, kar je bilo nemško. Italijani pa nemški dogi rečejo alano, kar pomeni tudi mastif in molos.

Incoming search terms:

Francoski buldog

francoski buldogFrancoza v družini buldogov hitro prepoznamo po pokončnih ušesih in pritlikavi rasti. Po videzu samosvoj pes je prvovrsten družabnik, ki ga imajo skrbniki ponavadi ob sebi v stanovanju. Dovolj je »priročen« in veseljaški, da je lahko naš spremljevalec na vsakem koraku, če nas počaka v parkiranem avtomobilu, je protivlomna zaščita brez primere.

Francoski buldog je različica angleškega pritlikavega buldoga, ki je poseben predvsem zaradi svojih pokončnih ušes. Njihova pravilna polkrožna oblika nas spominja na uhlje pri netopirjih, zato v opisih naletimo tudi na navedbe, ki govorijo o francoskem buldogu z netopirjastimi uhlji. Na splošno je to idealen pes za stanovanje, prisrčen, ubogljiv, potrpežljiv in zelo bister ter učljiv. Zelo je navezan na svojega gospodarja, z veseljem ga spremlja in mu sledi, v zadovoljstvo pa so mu tudi obiski, saj pomenijo še več družabnosti.

Francoski hedonist

Vragolije francoskih buldogov razveseljujejo že deset let, da je res prekaljena skrbnica, pa lahko sklepamo po številni pasji družbi, saj je pri njih doma vedno več kot pet psov. »To je izjemno simpatičen, prikupen in živahen pes, vedno pripravljen za igro. Zelo redko laja, lahko bi rekli, da ni ravno rojeni čuvaj, vendar se na primer ob hišnem zvoncu oglasi in tako opozori, da je v hiši. Večjih psov se ne boji, zato je dobro, da ga v mladosti socializiramo, da se je vajen igrati in družiti s sebi enakimi. Nad ‘dresuro’ ni preveč navdušen, vendar v želji, da se ne bi zameril skrbniku, z malo več truda in nežne doslednosti popusti in naredi, kar zahtevamo od njega« pravi. Prilagodljivosti in potrpežljivosti vseeno ne smemo jemati kot neusahljive.

Ker gre za buldoga, ki je izvorno nizke rasti in čokate postave, moramo biti precej pozorni, da ga ne hranimo preveč, saj bi hitro postal pretežak. Zaradi kratkega gobčka se potem lahko pojavijo težave z dihanjem, medtem ko precej razširjeno smrčanje, bodisi med spanjem ali kot izraz ugodja, ni razlog za skrb. »Ko pravimo, da je francoski buldog neumoren v igri, mislimo dejansko na igro, in ne tek ob kolesu ali več kilometrov hitre hoje ob človeku. Ima močno, masivno telo ter kratke noge in kratek gobček, vendar ga ne smemo preobremenjevati. Drugače pa je poln vragolij in včasih pravi klovn,« pove sogovornica.

Kot še pojasni, so francoski buldogi zelo radi v naročju in se kar topijo od zadovoljstva, zato jim poznavalci pravijo naročni psi. Po njenih besedah so se zaradi svoje majhnosti, vpadljivosti in očarljive narave svojčas razširili med pripadniki delavskega razreda, pozneje pa so bili tudi ljubljenčki pariških dam, ki so se z njimi sprehajale po Elizejskih poljanah. A ta družabnik vseeno ne spada med klišejsko damske pse.

Teža pri obeh spolih znaša od osem do 14 kilogramov, odvisno od prirojene velikosti in plečne višine, ki doseže približno 30 centimetrov. Celoten videz je zaznamovan z obliko kvadrata, čokato in mišičasto telo je pravokotno, glava je široka, kratka, štirioglata in s širokim potlačenim gobcem. Velike in temne oči so okrogle in razmaknjene, zelo opazna so visoko nastavljena »netopirjasta« ušesa. Kožuh pokriva gosta, kratka in svetleča se dlaka, ki prehaja od črno-rdeče tigraste, črno-bele lisaste do različnih kombinacij svetlo tigraste in povsem bele, pogosti so tudi kremni odtenki. Nega francoskega buldoga  ni zelo zahtevna, potrebno je redno krtačenje za odstranjevanje odmrle dlake, poleg tega mora skrbnik paziti na čistočo gobčka, da se na gubicah ne bi pojavile kakšne alergijske reakcije.

Evropa v malem

S posebnostjo v videzu francoski buldog nekako potrjuje svoj izvor, saj Francozom radi pripisujemo samosvojost in ekstravagantnost. Znani pa so prav tako po neumornem dokazovanju in tekmovalnosti do Angležev. Celo glede izvora in nastanka te pasme so nasprotujočih si mnenj. Nesporno je, da se je francoski buldog, kakršnega poznamo danes, pojavil na pariških razstavah že v drugi polovici devetnajstega stoletja. Razvoj pasme pred tem Angleži pripisujejo vzreji iz večjega angleškega buldoga, ki so ga s selekcijo zmanjševali in tudi križali z majhnimi terierji. Težnja k pritlikavosti je po njihovih trditvah posledica ukrepa angleškega parlamenta, ki je v tistem obdobju prepovedal živalske boje vseh vrst. Promocijo pasme je naredil angleški kralj Edvard VII., ki si je te buldoge izbral za svoje hišne pse.

Francozi imajo pač svoji teoriji: po eni je mali buldog pri njih doma že od nekdaj, po drugi se je kot strela z jasnega pojavil v devetnajstem stoletju. V tem času ga je upodobil tudi slikar Henri de Toulouse-Lautrec na sliki Kostanjarja, kar Francozi razumejo kot neizpodbitno dejstvo, da je pasma plod njihove naravne in kulturne dediščine. Da pa je zgodovina še bolj pestra, obstaja tudi španska razlaga, po kateri je francoski buldog nastal iz burgoške doge, takrat poznane stare pasme s Pirenejskega polotoka.